»In življenje naše, / ki tak hitro teče – / Mar so samo sanje?/ Sanje, jek mi reče.«

»Vem, kaj ni smisel življenja.«

»Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja.«

»Nikakršnega cilja nimamo, niti smisla – življenje samo po sebi je smisel. Smisel življenja je življenje. Nič več od tega.«

»Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«

»Toda nič ni tako daleč od resnice, / da ne bi moglo biti še dlje, kot v resnici je.«

»Vem, da me ne bo, / a imam jezik, s katerim povem, / da imam kurjo polt, ko hodim po mestu. / Ker je jezik edina stvar, / s katero puščam eno in edino sled za sabo – / pesem.«

»Še večja umetnost je to zmeriti s palčko. / S preprosto kovinsko palčko, / ki ima funkcijo metra, šestila, radirke in pisala / in je bila že vsaj sto let pred izumom / večfunkcijskih naprav večfunkcijska naprava. / (S kakšnim veseljem bi se šolarji z njo učili geometrije.) / Tudi balinarji brez končane šole jo obvladajo. / V praksi so stvari, / ki jih je učil Pitagora, / zelo preproste. / (Če se jih učiš med igro z drugimi na prostem.)«

»Ničesar / ne potenciram, zgolj fantaziram / o človeštvu, / ki ga bodo ta / in drugačna / vprašanja / tudi dejansko / zanimala.«